Ključna beseda literatura avtorja neimenovan vir

»Poznam tudi nekaj izobraženih in zares prijetnih ljudi...«

»Kaj bi ji lahko še napovedal? Friedel je bila zlato dekle...«

»Potem so polovili teleta in jih začeli drugo za drugim klati...«

»Kaj počne Spomin med temi kamni v nenehnem / vračanju...«

»Knjiga je nekakšen bildungsroman, v katerem se 'tipična balkanska melanholična fantazija prepleta z bolečimi in lucidnimi refleksijami izgnanstva.'«

»Pismo Evropi je pomembno tudi zato, da vrne v javno rabo ta pesniški ali celo umetniški jezik.«

»Namen odprtega pisma je, da ga dobijo vsi poslanci Evropskega parlamenta, praktično vsi odločevalci, zato da bi vendarle prišli v stik z drugim vidikom.«

»France Forstnerič je pomembno zaznamoval slovenski literarni prostor. Bil je morda celo nekoliko spregledan za časa svojega življenja, povsem neupravičeno, in tudi zato se mu želimo pokloniti.«

»Pravo vprašanje je: zakaj bi ta dokument sploh napisal kdo drug?«

»V ozadju njegove življenjske umetnosti je globok hedonizem njegove 'lastne' kulture.«

»Kaj bi jaz dal, o Breda ...«

»Pesem je zame doživetje, stisnjeno v en sam trenutek, zelo intenzivno – neko novo odkritje –, ko ugledam nekaj nenadoma v čisto novi luči in v novi zvezi. Vedno mi nastane pesem iz ene osrednje misli, iz ene predstave, iz enega žarišča – vedno od znotraj – ven. Ta organska rast se mi zdi pomembnejša kot zunanji atributi, na primer besedni nakit.«

»Pesem ne nazadnje ni nič drugega kot zelo oseben in zelo poseben način govora; zastrt, enigmatičen, prirejen, olepšan, ritmiziran, včasih izgine celo sleherno sporočilo in ostane samo jezik, ostanejo besede, ki se trudijo spomniti pomenov in potrebujejo bralčevo pomoč.«

»Ja, in ker v naši družbi dober človek postaja neopazen luzer. Dober človek se razdaja, dober je ravno zato, ker je dober za druge, ampak žal v tem solidarnostnem razdajanju izgublja moč. Če pa bi akumuliral moč – magari v imenu nečesa dobrega –, bi se ta moč prej ali slej sprevrgla v zlo.«

»Zato se na koži lahko zgodijo najlepše stvari, vendar tudi največja grozodejstva. Z dotikom lahko ponižaš človeka bolj kot z besedo, bolj kot z udarcem.«

»Biti reven ni nič hudega. Zavedati se svoje ubožnosti je tisto, kar resnično boli. Lahko je reči, da revščina ni zločin; če bi bila, se je ljudje ne bi sramovali.«

»Če Afričani ne povejo svojih zgodb, bo Afrika kmalu izginila.«

»Čeprav smo se tako vneto zalagali s puranom, ga je vsakič ogromno ostalo za pozneje, zato se je v tednu, ki je sledil, preobrazil še v puranjo omako, puranji haše in puranje sendviče.«

»Malce večji, malce bližji in malce boljši.«

»Fantoma družinske tragedije.«

»Z vztrajnostjo lesketajoče se črne rane, ki se znova in znova odpira.«

»Povsod okrog nas je Versailles. Čeprav Ludvika XIV. ni več, svetu še vedno in nič manj brezobzirno in megalomansko vladata razkošje in denar.«

»Drug ti je v skrbno nastavljene mreže / nestanovitno zasačil srce; / vendar na mene še nekaj te veže, / kaj da je, komaj med nama se ve.«

»Vse: kamor greš in kar počneš, mi je v veselje, / pa naj skrbnó prijatelje spodbujaš zveste, / vrlini hvalnice zaslužene pojoč; / pa naj pokvarjenost, kot si zasluži, grizeš: / nalahno, zvito, vsem neumnostim v posmeh …«

»Posebno meni bi se zdelo pusto, če bi letos Miklavža kar preskočili. Dolgo sem premišljala, potem pa sem se domislila nekaj veselega. Posvetovala sem se s Pimom, pred tednom dni sva se lotila dela in za vsakega spesnila pesmico.«

»Vi ste povodi. Vi ste vzroki. Vi ste sprožilni moment. Vi ste vir besed. Vi ustvarjate igro in nasprotnike. … Vi ste zlobneži in junaki te igre.«

»Vsaka generacija zato bolj potrebuje svojemu času in sprejemanju dejstev prilagojene napotke in opozorila na ključne sestavine in poudarke v literarnih delih, kot zgolj vabljenje ali celo priganjanje k branju v okviru obveznosti, predpisanih v šolskem kurikulu.«

»Kako meriti njeno učinkovitost in kaj neki bi na vse to porekel Ivan Cankar?!«

»Slednji v bralstvu vzbuja nemir pred harmoničnostjo in željo po spremembi.«

»Njegova poezija se odpira harmoničnemu doživljanju japonske narave, človekovega mesta v kozmosu in – nazadnje – krščanske transcendence kot temeljnega ozadja vseh bitij, njihove lepote, globine ter nagovarjajoče moči.«